Je bančni sindikalist, ki nikoli v svojem življenju ni delal v banki. Kljub temu je skozi njegove roke šlo več kovancev kot pri marsikaterem bančniku. Kako je to mogoče?

Predsednik sindikata bančništva Slovenije (SBS) ima veliko delovnih izkušenj, vendar v banki ni delal nikoli. To ni ovira, saj je za sindikalista bolj pomembno, da se znajde v delovnopravni in drugi zakonodaji, ki jo sam kot pravnik podrobno pozna, in da ima izostren socialni čut. 

V preteklosti se o bančnih uslužbencih ni veliko govorilo, z zaostrovanjem razmer v bankah in kritičnim družbenim odnosom do bančnega sektorja pa v sindikatu opozarjajo na razliko med vodilnimi bankirji in delavci bank.

V tej panogi je zaposlenih približno enajst tisoč ljudi in več kot polovica jih je včlanjenih v enega od sindikatov, kar je precej nad evropskim povprečjem. Sindikat bančništva Slovenije je reprezentativni sindikat v bančnem sektorju, ustanovili so ga samostojni sindikati bank, ki poslujejo pri nas. Prav tako je reprezentativni sindikat delavcev NLB. »Z njim dobro sodelujemo, saj se skupaj pogajamo za panožno kolektivno pogodbo,« pravi Boltin. Priznava sicer, da bi bilo bolj smiselno, da bi imeli skupen sindikat, po evropskem vzoru pa tudi skupaj z zavarovalničarji.

Pod pritiskom

Kriza, ki je sicer predvsem posledica mahinacij v finančni industriji, je na kolena spravila številne banke. To na svoji koži občutijo tudi zaposleni v njih. Njihova odgovornost za bančno luknjo je nična, kajti vse odločitve o bančnih produktih, odobrenih posojilih in nalogah uslužbencev se sprejemajo na najvišjih ravneh. 

Posledice tega so odpuščanje zaposlenih, dodatno obremenjevanje tistih, ki ostanejo, in realno padanje plač. Uslužbenci za bančnimi okenci so deležni pritiska uprav, da pridobijo čim več komitentov, v majhni Sloveniji pa novih strank ni veliko, in prodajo čim več bančnih produktov. Teh je več kot sto in o vseh morajo imeti ustrezno znanje ter ga znati prodati stranki, vendar prejemajo nizke plače. »Podoba bančnika še zdaleč ni takšna, kot meni javnost, ki v isti koš meče vodilne bančnike in zaposlene. Treba je vedeti, da 70 odstotkov bančnih delavcev prejema nižjo plačo od povprečne v državi, kajti trideset odstotkov vodilnih v bankah zasluži bistveno več in tako dvignejo povprečno plačo v panogi,« Boltin takoj razblini mit o sanjskih delovnih mestih v bančnem sektorju. Hitro ima namreč kakšen izvršni direktor višjo plačo kot predsednik države ali vlade.

Povečana napetost

Glavno poslanstvo sindikata je zastopanje in zaščita članov, predvsem kar zadeva pravice iz naslova delovnih razmerij in socialne varnosti, ter pogajanja za panožno kolektivno pogodbo. »Vse ni rožnato, na delovnih mestih zaznavamo rast šikaniranja in mobinga, kar je verjetno posledica splošne večje napetosti v družbi,« opaža 43-letnik. 

Izkazalo se je, da so največje poslovne težave, ki se prenašajo tudi na zaposlene, v bankah v državni lasti. Po Boltinovem mnenju je izhod lahko samo izvajanje socialnega dialoga, ob domnevi, da se predstavniki kapitala, lastniki, in predstavniki zaposlenih zavedajo, da potrebujejo drug drugega. Zaposlenim je treba prisluhniti in jih ne obravnavati zgolj kot strošek dela. »Vedno sem se zavzemal za dialog. Najlažje se je spreti, vendar s tem ničesar ne rešimo,« bančnike poziva k pogovoru.

Politika brez politike

Bančništvo je žrtev sistemskih anomalij, katerih posledic ne bodo čutili samo zaposleni, ampak vsi državljani, ugotavlja. Evropska komisija se sicer pripravlja na ureditev bančnega trga, da bi v prihodnje preprečila situacije, kakršnim smo priča zdaj. Toda v javnosti prevladuje občutek, da se nič bistvenega ne spremeni, ampak da psi lajajo, karavana pa gre dalje. »Sindikat kot nepolitična organizacija na razvoj dogodkov nima nobenega formalnega vpliva. Lahko sicer pozivamo k boljši poslovni praksi, opozarjamo na nepravilnosti, dajemo predloge, vendar je stvar lastnikov in države, kako ureja to področje. Naše delovanje že po zakonu ni politično, sam se zavzemam za apolitičnost sindikatov.« V šali doda, da so že v antični Grčiji dejali, da je politika tudi ne ukvarjati se s politiko. Političnih pritiskov sicer še ni doživel in tudi z vodstvi bank imajo, kot pravi, korektne odnose.

Sindikat bančništva je mednarodno dejaven, saj je eden od ustanovnih članov svetovne organizacije sindikata UNI, prek katerega sodelujejo v evropskem ekonomsko-socialnem svetu za bančništvo in s komisariatom za notranji trg. Imajo tudi dobre povezave s sindikati članic EU in evropskimi sveti delavcev, kar jim omogoča vpogled v stanju v Evropi. »Vidim, da se povsod spopadajo z enakimi težavami, na kar evropsko komisijo redno opozarja naš krovni sindikat UNI. Občutek imam, da smo tam slišani, toda vprašanje je, koliko se nas upošteva. Je pa to bolje, kot da sploh ne bi bili slišani,« pravi sogovornik, ki je vodenje sindikata prevzel pred skoraj štirimi leti.

Okužen

Ko se je njegov predhodnik Drago Jurenec upokojil, so ga povabili, da prevzame vodilno funkcijo. Ponudbo je sprejel, ker je prej popoldne počel tisto, kar zdaj počne dopoldne. Prijateljem in znancem je namreč pomagal pri reševanju težav na delovnem mestu. Pred tem je kot pravnik deloval večinoma v gospodarstvu, kjer je v opis nalog vedno spadalo delovno pravo. Po študiju je sicer kot vladni štipendist pripravništvo začel na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Služba je bila tudi razlog, da se ni vrnil v rodno Krško, ampak se je ustalil v Kamniku.

Ali kdaj sliši očitek, da nikoli ni bil zaposlen v banki? »Za zdaj ne. Lahko pa zagotovim, da je šlo skozi moje roke več kovancev kot pri marsikaterem bančniku, saj sem že od osmega leta numizmatik. Še danes za vsak evrski kovanec, ki ga dobim v roke, preverim, iz katere države prihaja. Z numizmatiko sem okužil še sina.« Številke zbranih novcev iz njega ne boste izvlekli, ker numizmatiki o tem menda ne govorijo. Od otroštva je zaljubljen tudi v zgodovino, zato redno prebira zgodovinske knjige. Pri tem se čudi, da nas je kriza tako presenetila, saj se ni zgodila prvič v zgodovini.

Več kot deset let je bil aktiven pri združenju klubov prve slovenske nogometne lige, večinoma kot predsednik komisije za pritožbe med igralci in klubi. Čeprav tam ne opravlja več nobene funkcije, si z veseljem ogleda kakšno tekmo. Navija predvsem za reprezentančno izbrano vrsto, prav tako ga pritegnejo druge športne panoge, v katerih nastopajo naši športniki. Njegovo veselje ob uspehu naših v Sočiju je vidno. Športa pa ne spremlja samo po televiziji ali s tribun, ampak rad sede na kolo ali pa se odpravi v gore.

Vir: Delo, 2. 3. 2014