Pogovor z Angelom di Cristom, bančnim sindikalistom: »Bančni uslužbenci so pod stresom, menedžerji živijo v svojem svetu.«
Ljubljana – Na povabilo sindikata bančništva je Slovenijo obiskal koordinator sindikata FABI, k šteje več kot 100.000 bančnih uslužbencev. Di Cristo je bil tudi predsednik evropskega sveta delavcev v skupini Unicredit in je član Uni Global Uniona.
Bančni uslužbenci v družbi ne uživajo ugleda, zaradi vsega, kar se je dogajalo v najvišjih bančnih krogih. Kako si lahko navadni bančni uslužbenci povrnejo ugled?
Težko, ampak že to, da imamo ta pogovor, kaže, da želite videti tudi drugo stran kovanca. Bančni uslužbenci niso tisti, ki sprejemajo odločitve, ampak delajo na podlagi odrejenih nalog, ki jih morajo spoštovati. Sindikati smo v številnih državah in na evropski ravni izrazili željo, da bi se z bankirji pogovorili o trajnostni rasti bančnega sistema in da bi imeli neki seznam odgovornih za prodajo bančnih produktov. Nismo proti temu, da banke ustvarjajo dobiček, moti nas način, kako ga ustvarjajo. Morate vedeti, da smo zaposleni v bankah žrtve sistema in ne del njega. Nihče nas ne vpraša, ali lahko prodajamo toksične finančne produkte. Radi bi, da bi bile naše stranke zadovoljne, in ne nastrojene proti uslužbencem, ki morajo upoštevati navodila menedžmenta. Sindikati želimo o tem govoriti na evropski ravni z evropskim bančnim združenjem in evropsko komisijo, da bi spisali skupno izjavo, ki bi bila podlaga za debato o odgovorni prodaji produktov na nacionalnih ravneh. V krizi potrebujemo zaupanje ljudi v bančni sektor. Treba pa je jasno povedati, da za to ozračje niso odgovorni zaposleni. Bankirji morajo sprejeti odgovornost za svoja dejanja.
Kakšni so odnosi med menedžerji in zaposlenimi?
Evropski svet delavcev poskušamo uporabiti za diskusijo z vsemi največjimi bančnimi skupinami. To telo predstavlja delavce na transnacionalni ravni in se poskuša pogovarjati z najvišjimi menedžerji v teh skupinah. Skrbi nas, ker nimamo nobenih pravil glede pritiska na uspešno prodajo, ki ga čutijo zaposleni in jim povzroča velik stres. Tega problema ne smemo zanemariti, ker so ljudje vsak dan pod velikim pritiskom in nadzorom. Vrstijo se vprašanja, koliko produktov si danes prodal, koliko ljudi si poklical in podobno. Naš cilj je pravi produkt za pravo stranko. V Italiji smo leta 2005 podpisali sporazum o trajnostni rasti sistema. Mislim, da lahko to izkušnjo prenesemo tudi v druge države in na evropsko raven. Dobro poslovanje bank je v našem interesu, vendar je naš interes tudi dobro poslovanje naših strank.
Kakšen je vaš vpliv na evropsko komisijo oziroma odgovorne za pisanje bančnih regulativ?
Kot sindikat Uni Global Union imamo dvakrat na leto sestanke s komisijo za notranji trg, kjer poslušajo naše poglede in predloge. Vse predloge prej predelamo tudi z delodajalci. Upamo, da bomo nekatere predloge uresničili. Zavedamo se, da ima precej gospodarstev trenutno velik problem z rastjo in da imajo banke pri okrevanju določeno vlogo. Ne maramo, da delajo kampanje za prodajo produktov, ampak želimo srednje- in dolgoročne produkte. Izzvali bomo banke, da se o tem pogovorijo z nami.
Imate občutek, da ste slišani, upoštevani?
Navade je težko spreminjati. Multinacionalke pogosto nočejo priznati enakih pravic v vseh državah in dogovori v matični državi nujno ne veljajo v vseh drugih, kjer banka posluje. Denimo velike bančne skupine v državah srednje in vzhodne Evrope ne dovolijo nacionalnih kolektivnih pogodb, čeprav jih v matičnih državah imajo. V Italiji so jo celo hoteli preklicati, vendar je bil odziv sindikatov silovit. Pred dvema letoma je stavkalo 90 odstotkov bančnih uslužbencev in tako nam je uspelo dobiti novo kolektivno pogodbo.
Kljub krizi, ki so jo dejansko povzročile banke, pa se nič ne spremeni.
Kriza je prišla iz anglosaškega bančnega sistema in bi lahko bila priložnost za očiščenje sistema, vendar se je našel nekdo, ki je to krizo označil za dobro priložnost za zaslužek. V Italiji imamo človeka, ki je banko zapustil s 40 milijoni evrov bonusa, ki ga je sicer predvidevala pogodba, ampak to je nevzdržno, predvsem ker potem rešitev za slabo stanje bank vidijo v zniževanju plač zaposlenim. Recept je vedno zmanjšanje stroškov dela, kar dejansko pomeni zmanjševanje števila delovnih mest.
Vas v Bruslju slišijo?
Tudi mi poskušamo lobirati, seveda pa so banke veliko močnejše. To je dejansko širše vprašanje, kakšno Evropo želimo – ali želimo socialno Evropo. Zelo me skrbijo evropske volitve, ker je zelo močno prepričanje, da je stvari mogoče rešiti le na nacionalni ravni. Krizo pa lahko rešimo samo vsi skupaj. Potrebujemo bolj socialno Evropo, sicer bo ljudem zelo težko razložiti, zakaj naj ostanejo v Uniji.
Vir: Delo, 24. 2. 2014
